V okviru Šole za starše, ki jo vodi dr. Zdenka Zalokar Divjak je bila dne, 1.12.2008 izvedena 2. delavnica z naslovom KAJ POMENI DOSLEDNOST IN POSTAVLJANJE MEJA? Delavnica se je pričela ob 18.00 uri, zaključena je bila ob 19.30 uri. Prisotnih je bilo 13 staršev in 1 strokovna delavka šole.

 

KRATEK POVZETEK 2. DELAVNICE

 

1. Smiselno je, da sta mati in oče v prvih letih otrokovega življenja tista, ki v največji meri zadovoljujeta otrokove potrebe, kasneje pa mora to vlogo prevzeti otrok sam.

Pomembno je, da se oba starša skupaj vzgojno odločata, da sta složna: midva sva se tako odločila, midva tako misliva… V družini naj ne bi bilo skrivnosti.

Vzgoja je trdo delo – kar se obnese pri enem otroku, je za drugega popolnoma neuporabno.

 

2. Kadar starša še naprej prevzemata naloge, ki jih je otrok sposoben opravljati že sam, ga naredita odvisnega od pomoči in nesamostojnega za življenje.   

 

3. Otrok pričakuje od odraslih, da mu določimo:

- MEJE,

- OBVEZNOSTI in

- NALOGE.

Starši smo otroku vzor.

Z otroci nikakor ne diskutiramo oziroma se ne pogajamo glede varnosti, dela in učenja. 

 

4. Vsi starši in vzgojitelji bi bili radi v dobrih odnosih z otroki, kar pomeni, da se otrok lahko na njih zanese in tudi čuti, da mu s svojimi pravili in omejitvami pomagamo k njegovemu odraščanju.

 

Zakaj starši obupujemo, ko otroku dopovedujemo ene in iste stvari? To je zato tako težko, ker mora otrok vedenje, katero se pričakuje od njega, ozavestiti. Zato je potrebno otrokom stalno prigovarjati ene in iste stvari.

Otroke moramo navajati na samostojnost. To delamo za otrokovo dobro, ker mu s tem delamo uslugo. Npr. ko otroka pripeljemo pred šolo do šolskih vrat, naj gre potem sam do garderobe, kjer se lahko preobleče in preobuje. Tako se otrok navaja na samostojnost.

 

5. Kadar delamo namesto otroka, ga prikrajšamo za možnost učenja, do njega se obnašamo zaščitniško in mu tako onemogočamo postopno odraščanje v samostojnost.

 

6. Vedno več je kljubovalnih otrok, ker so si starši in šola zelo prizadevali, da bi jim razlagali stvari, namesto, da bi jih ZAHTEVALI.

 

7. Veliko staršev in vzgojiteljev/učiteljev, ne more ali noče sprejeti svoje vloge odraslega, ampak se z otroki pogajajo in ravnajo z njimi kot s sebi enakimi.

 

Pogovarjali smo se tudi o UČENJU!

 

Učenje je ponavljanje, je dril. Dr. Zalokarjeva je omenila, da je najtežji prehod iz 3. v 4. razred. Vedno več je domačih nalog, pričnejo se številčne ocene, otrok mora biti vztrajen, natančen, imeti mora že določene učne in delovne navade.

Tudi pri domačih nalogah moramo otroke navajati na čim večjo samostojnost. Otrok mora domačo nalogo narediti SAM, ni potrebno, da starši stalno sedijo ob njem in mu pomagajo. Kajti to je njegova naloga, ne naloga staršev.

Ob koncu tedna, se pravi v petek, starši vztrajamo, da otrok naredi domačo nalogo, jo ne prelagamo na soboto ali nedeljo. Domača naloga mora biti lepo narejena, pravilno. Tudi učitelji morajo biti v šoli zahtevni in dosledni pri domačih nalogah.

 

Ob koncu delavnice smo se udeleženci strinjali, da mora otrok doživljati tudi neuspehe in poraze, da se bo znal boriti, biti potrpežljiv in uvideven do drugačnih ljudi okoli sebe.

 

 

 

Zapisala: URŠKA UDE, socialna pedagoginja