V okviru ŠOLE ZA STARŠE, ki jo vodi doc.dr. Zdenka Zalokar Divjak je bila v četrtek, 15.1 2009 izvedena 4. delavnica z naslovom VZGOJA VOLJE, VZTRAJNOSTI IN PRENAŠANJA PORAZOV. Prisotnih je bilo 10 staršev.

KRATEK POVZETEK DELAVNICE

 

                       OTROKE JE POTREBNO NAUČITI PREDVSEM:

 

  1. POTRPEŽLJIVOSTI – da bo lahko otrok kasneje v življenju lažje obvladoval težke situacije.
  2. SPOŠTOVANJA – da bo otrok spoštoval sebe in druge ljudi.
  3. LJUBEZNI – da jo bo otrok sposoben dajati oziroma posredovati naprej, drugim ljudem.
  4. POKLONITI JIM SVOJ PROSTI ČAS – da bo otrok čutil, da je nekomu mar zanj in da bo lahko pozneje sposoben skrbeti tudi za druge. S tem gradimo na odnosu.

 

Svojega otroka moramo sprejeti takšnega kot je, le tako bo lahko iz tega zaupanja razvil občutek varnosti.

V prvih letih otrokovega življenja je pomembna trdna zveza z določeno osebo. Proces oblikovanja otrokove identitete je povezan s pridobivanjem osnovnih življenjskih navad, preko katerih otrok pridobi nek življenjski ritem in preko katerega si ustvarja občutek varnosti.

Če ima otrok možnosti za raziskovanje prostora in za razvoj svoje igre bo tako postal bolj gotov vase, krepil bo svojo samozavest in preko tega tudi lažje navezoval stike s svojimi vrstniki izven doma. Preko svoje igre otrok gradi svojo vztrajnost. Pomembno je, da otroka spodbujamo k vztrajnosti, da nismo za vsako ceno zadovoljni z njegovim izdelkom. ( Tole boš še enkrat naredil, tole še malo izboljšaj…). Otroke spodbujajmo k samostojnosti, da se za neko stvar potrudi, sam, šele nato se obrne k nam po pomoč.

Ker živimo v času, ko ni časa za premišljanje, pretehtavanje, primerjanje in iskanje najbolj smiselnih odločitev, se je najlaže odločiti tako, da delamo ne samo za otroka, ampak tudi namesto njega. Že malo globlji razmislek pa nas opozori, da za otroka sploh ni pametno narediti vse, ampak samo tisto, kar je smiselno. ( str. 82, Zalokar-Divjak, Vzgajati z ljubeznijo, Gora, 2000).

Vsako dejanje, ki ga je otrok sposoben opraviti sam, zelo vpliva na njegovo samopodobo in vrednost o samem sebi. Otrok tudi ne more psihično napredovati v svojem razvoju, dokler je še obremenjen z nalogami, ki so na nižji razvojni stopnji. Vendar pa prenizka ali negativna pričakovanja s strani staršev vzamejo otroku zaupanje v njegove sposobnosti, po drugi strani pa, če imamo previsoka pričakovanja, jih otrok ne bo mogel izpolniti kljub našim željam in naporom. Otroka ne smemo prikrajšati za izkušnje, s pomočjo katerih bi se v življenju kasneje lahko znašel.

Danes vse preveč poudarjamo in pretiravamo na intelektualnem področju, zanemarjamo pa socialno in čustveno področje otroka. Na oblikovanje otrokove identitete vplivajo pričakovanja okolice in pričakovanja, ki si jih otrok postavi sam. Za oblikovanje pozitivne identitete je pomemben uspeh. Otrok čuti, ali smo do njega: prizanesljivi, strogi, brezbrižni, vzpodbujajoči.

Lastna prizadevnost otroka tudi pomeni, da si na tak način tudi sam širi možnosti svojega delovanja. Bolj, ko uspe, večje cilje si lahko zastavlja ali išče vedno nove izzive ali pa ostane na drugi strani – na strani neuspeha, ko se izogiba naporov, se brani s to me ne zanima, tega ne zmorem, to ni zame, se mi ne da.   

Otroci z nizko samozavestjo na običajne naloge odreagirajo z: -ne vem, -ne znam, -ne morem.

Starši se morajo zavedati, da so neuspehi in porazi sestavni in nujni del odraščanja. Neuspehi so vedno sestavni del učenja in nabiranja izkušenj. Pomenijo samo, da se je treba v svoji prizadevnosti še bolj potruditi ali poiskati nove možnosti. Naloga vzgoje je tudi, otroke pripraviti na neuspehe in njihovo reševanje.  

 

Pri reševanju problemov (porazov) je bistveno, da ne odnehamo, če nam nek cilj res nekaj pomeni, le tako se življenjsko utrdimo. Starši smo tisti, ki moramo z zahtevami, spodbudami, pohvalami in kaznimi voditi otroka, ko pa otrok dozori in dojame svoje poslanstvo, se njegova notranjost sama začne boriti z bolj ali manj privlačnimi življenjskimi cilji. Tudi takrat lastna aktivnost ne preneha, če je bila dobro vodena, bo vedno navzoča.

 

 

Zapisala:URŠKA UDE, socialna pedagoginja