V okviru ŠOLE ZA STARŠE, ki jo vodi doc. dr. Zdenka Zalokar Divjak je bila v torek, 18.11.2008 izvedena 1. delavnica z naslovom LJUBEZEN IN SKRB ZA OTROKA STA NAŠA NAJVEČJA ODGOVORNOST. Delavnica je trajala od 18.00 do 19.30 ure. Prisotnih je bilo 8 staršev in 3 strokovni delavci šole.

 

KRATEK POVZETEK DELAVNICE

 

Prvi del delavnice je bil usmerjen bolj teoretično, v drugem, praktičnem delu pa smo se udeleženci razdelili v tri skupine, izmed katerih je vsaka razreševala svoj vzgojni problem.

 

;,Svojega otroka moramo dovolj močno ljubiti, da ga vzgojimo v  odraslega človeka.,,

 

Starši in šola naj bi otroku ozavestili odgovornost, odgovornost do sebe, do drugih, do šolskega dela…

Če želimo usposobiti otroke za odgovorno življenje moramo starši slediti nekaterim dejstvom:

 

1.Brezpogojna LJUBEZEN zadovoljuje otrokovo potrebo po:

          - varnosti,

          - sprejetosti,

          - skrbi.

 

2. VZGOJA zahteva reakcijo staršev in vzgojiteljev na otrokovo vedenje:

           - pohvala,

           - kazen.

 

3. LJUBEZEN IN VZGOJO naj povezuje zaupanje in iskren odnos staršev do otroka(in z vzgledom staršev ter učenjem otroka tudi obratno).

 

Kaj pomeni brezpogojna ljubezen? Brezpogojno sprejeti otroka takšnega kot je, to je v življenju najtežja naloga staršev. Ljubezen je največja in najbolj tvegana vrednota. Ljubezen ni merljiva kategorija. Ne moreš imeti otroka bolj, manj ali pa srednje rad. Pri ljubezni gre za specifične potrebe:potrebo po varnosti, sprejetosti in skrbi.

 

Vedno več otrok išče pomoč izven svoje družine, kar pomeni, da se s svojimi starše ne morejo pogovoriti oziroma jim ne morejo zaupati o svojih težavah in stiskah. Gospa Zalokarjeva je omenila, da približno13.000 otrok in mladostnikov vsako leto kliče na zaupni telefon.

 

Preveč zaščitniška vzgoja do otroka ni dobra, ker se morajo otroci naučiti tudi samostojnosti.

Velikokrat starši postavljamo svojemu otroku tako vprašanje: Zakaj nisi pospravil svoje sobe? Na delavnici smo slišali, da tega vprašanja sploh ne postavljamo, ker v nasprotnem primeru najdejo otroci cel kup izgovorov. Če ima otrok nalogo, da pospravi svojo sobo, jo MORA pospraviti in nikakor se jo ne sme prelagati na naslednji dan. Pri svojih zahtevah in nalogah do otrok moramo starši vselej oziroma vedno vztrajati.

Kadar se ljubezen pogojno uporablja kot vzgojno sredstvo se otrok lahko zateče k:

-         izmikanju,

-         pretvarjanju,

-         lažem.

Neprimernega vedenja ne smemo predolgo tolerirati ampak moramo nanj takoj odreagirati.

Poleg pohval je pomembna tudi kazen, ki pomeni našo doslednost pri postavljanju vzgojnih zahtev in pa največjo preventivo pred večjim kaznovanjem.

Vzgoja je reagiranje (nagrada in kazen, otroka kaznujemo iz skrbi zanj). Pohvala sledi dobremu dejanju oziroma vedenju. Kazen bi morala slediti slabemu dejanju, vedenju. Starši pogosto ne razumemo, da je na otrokovo vedenje potrebno reagirati. Vzgoja brez kazni je iluzija. Kako se danes govori o kazni?Nekateri pravijo, da kazen ni vzgojna. So mnenja, da je potrebno otroke samo hvaliti. Kar pomeni, da morajo zato starši uporabljati namesto kazni nekaj drugega in iz obupa pogosto z ljubeznijo manipulirajo. Starši ugotovijo, da je učinkovito otroka kaznovati z ljubeznijo. Tega pa starši ne smemo početi.

 

Ob koncu povzetka pa še citat v knjigi dr. Zalokarjeve z naslovom Vzgajati z ljubeznijo:

 

Namesto da bi iskali

,,srečno zvezdo,, kjerkoli drugje,

                      jo iščimo le v sebi.

Moramo se truditi, da bi jo našli,

Kajti sama se ne bo pokazala.

Vse življenje se moramo bojevati zanjo,

si prizadevati, da nam ostane naklonjena.

To se pravi, da moramo vedno imeti

              dejaven odnos do življenja,

                   do sebe in do sočloveka.

Srečo dosežemo le z nenehno hojo k njej,

Ki je pogosto zahtevna, ampak se zmeraj splača.

Nikar ne čakajmo, da nam življenje

                       nenadoma kaj podari,

sami moramo ustvariti življenje.

 

                       (Lev N. Tolstoj)

 

 

 

Zapisala:URŠKA UDE, socialna pedagoginja